Mačja preja
Zgodba o Manituju, mladičku brez doma
Pred nekaj meseci se je pred našo hišo kar na lepem pojavil mačji mladič. Nič nenavadnega, saj so se ljudje že navadili, da poskrbim za muce, ki jih odvržejo pred vrata. Zato so zame takšni »paketki« že nekaj popolnoma običajnega. Mucek je bil prestrašen, neprenehoma je jokal in bežal pred mano. Nisem mu zamerila, takrat se pač še nisva poznala. Nastavila sem živolovko in po pol ure sva bila že skupaj v sobi. Sicer se je delal hudega name, ampak je hitro ugotovil, da mu nočem nič hudega. Sledil je običajen klic v zavetišče – seveda ga nihče ne pogreša: bi bila skoraj šokirana, če bi bil kdaj odgovor drugačen. Ker v zavetišču niso sprejemali novih mačk, je muc ostal pri meni.
»Bel dolgodlak muc s sivim repom in belo konico – takšnemu lepotcu pa res ne bo težko najti lepega doma,« sem pomislila. Že res, da je bila njegova bela glavica črna od bolh, ampak po parih dneh smo se jih rešili in pri veterinarju še potrdili, da nima ne levkoze ne mačjega aidsa. S tem je bil že skoraj pripravljen na nov dom, le še malo bi se moral porediti, da bi ga pred oddajo lahko tudi kastrirali. Malček je bil res grozno suh. Tako je ob najinem druženju in hranjenju minilo še par dni, nakar sem opazila, da nekam čudno diha. Njegovi vdihljaji so postajali vedno in vedno bolj plitki. Tudi tek ga je popolnoma minil. To je bil zadosten razlog za takojšen alarm – in, seveda, po Murphyu je bila ravno nedelja. Na infuziji je zdržal do naslednjega dne in v ponedeljek zjutraj sva se oglasila pri veterinarju.
Po treh slikanjih je bilo jasno, da ima počeno diafragmo in vsa prebavila stlačena v pljučno votlino. To so precej hude poškodbe. Bogi mali muc ... ker smo vsi računali, da je borec, so ga takoj operirali. Na žalost pa je bil zelo šibak, zato je obstajala precejšnja verjetnost, da operacije ne bo preživel. Pa jo je! Sledilo je kritičnih naslednjih 14 ur. Zjutraj sem prestrašena poklicala, kako je z njim. Vse je kazalo na to, da mu je uspelo. Ugotovili so, da je bila poškodba že stara, saj so bila jetra prilepljena na poprsnico. Verjetno ga je oplazil kakšen voznik. »Mali ima torej močno voljo do življenja in če je zdržal do zdaj ...« me je spreletelo v tihem upanju. Takoj po službi sem odhitela na obisk. Muc se je počutil mnogo bolje; celo predel je, ko me je videl!
Čez dva dni je prišel nazaj domov, v hišno nego. Noč je mirno prespal. Naslednje jutro se je sprehodil po sobi, celo pojedel nekaj malega in vse je bilo videti v najlepšem redu. Za 15 minut sem ga pustila samega. Ko pa sem se vrnila in stopila v sobo, se mi je ustavilo srce – malček je nepremično ležal na tleh. Takšnega šoka nisem doživela prvič in v večini primerov se je kasneje izkazalo le, da živalca spi, zato sem ga s kančkom upanja prijela v roke ... Žal ni več dihal. Namesto roza barve je bil že vijoličen, torej ni bilo več kisika v krvi. Z vso naglico in groznim občutkom nemoči sva bila v treh minutah pri veterinarju, da bi ga morda vseeno predihal s kisikom in ... a zanj je bilo prepozno. Za zadnji del poti mu je zmanjkalo moči. Grozno nepošteno, le kaj je muc naredil v svojih kratkih 4 mesecih na tem svetu, da si je to zaslužil? Nič. To nam je jasno vsem.
Imel je to smolo, da je staknil tako hudo poškodbo. Saj vem, nesreče se dogajajo, pa vseeno ... In velikokrat nihče tega niti ne opazi. Posledice so se v tem konkretnem primeru pokazale kasneje, a so bile tudi temu primerno hujše. Zato vas pozivam, da pazite na svoje ljubljenčke. Sami tega ne zmorejo. Nebogljeni so in nemočni. V velikem, zanje širnem svetu se sami nikakor ne znajdejo. Skoraj si ne upam pomisliti na njegove bratce in sestrice. Upam le, da niso doživeli enake usode in da so imeli več sreče kot on.
Takih in podobnih zgodb je ogromno. Veliko in gosto naseljeno mesto pač ni prostor, ki bi bil naklonjen prostoživečim mačkam. Zato se trudimo, da bi jih čimveč spravili s ceste in jim našli prijazne skrbnike, nov dom; še več, trudimo se, da bi jih bilo čim manj prostoživečih. Tudi s sterilizacijami in kastracijami, ki preprečujejo nekontrolirano porast števila prostoživečih mačk, s katerimi nihče ne želi imeti nobenega opravka.
Vas pa prosim, da ste še bolj pozorni na to, kako vozite. Naredite vse, kar je v vaši moči, da boste pravočasno opazili par nemirnih oči, ki prestrašeno gledajo v veliko kovinsko reč, ki se jim približuje z veliko hitrostjo ...
